Porova+pita_1.jpg

Pa ostanimo še malo pri pitah. Teh je nebroj. Sladkih in slanih. Tokrat je padla slana. Tista, ki je obema – princeski in korenjaku – najljubša. Najboljša pita sploh. Sicer jo vedno naredim malo drugače, včasih s skuto, včasih brez, včasih s predhodno dušenim porom, včasih s surovim, včasih z malo gorgonzole, včasih brez… Tokrat nisem imela skute, celo kisle smetane ne. To imam navadno vedno na zalogi, tako da je tole res alarm za skok v trgovino. Sem pa imela kilogram domačega pora in majhen šopek ekološko pridelane blitve, sladko smetano in parmezan. Pa še kak jajček in to je to. Poleg testa.

Porova+pita_4.jpg

Listnato testo sem razvaljala v krog in z njim obložila namaščen pekač za pite. Tokrat kar tavelikega. Se je tako mudilo, da ni bilo časa za prevelike estetske mojstrovine. Ja, lakota je huda stvar. Opran por sem narezala na drobno in ga razporedila po testu. Enako blitvo. Vse skupaj sem prelila s prelivom iz 3 dl smetane, treh jajc, soli, popra, muškatnega oreščka in dvema velikima pestema sveže naribanega parmezana.

Pekla sem na 200 ° C slabe pol urce. Vmes sem občasno z žlico poravnala nadev, tako da se je por ves čas “kopal” v smetanasti mešanici.

Porova+pita_2.jpg

Por je sicer kraljevski v svoji dušeni različici, a mu je tole kopanje v pečici prav tako dobro delo kot tisto cmarjenje na štedilniku. Pa še manj tistega tečnega vonja je bilo po kuhinji. Možek je pojedel en kos, ostalo pa sta pospravila mladiča. Za večerjo. Neverjetno!

Porova+pita_3.jpg

Kaj imajo pa vaši otroci najraje?