Markovo kuhinjo smo v preteklosti večkrat preizkušali v Hotelu Evropa in vedno znova je dokazoval, da je mojster kakršnih nam v Sloveniji manjka. Tega smo se še toliko bolj zavedli po njegovem odhodu, ko se je odločil za novo pot. Za njegovo pot. Kmalu smo lahko brali in slišali pohvale iz vseh koncev in krajev in nestrpno sem pričakovala obisk v njegovo restavraciji Pavus, ki jo ima na Gradu Tabor nad Laškim.

Včasih so lahko pričakovanja, sploh kadar so velika in intenzivna, precej zavajajoča. Dejstvo je, da je realnost različna od naših predstav in pričakovanj, kar pa ne pomeni nujno, da je ta boljša ali slabša – je pač različna. Lahko nas tudi zavede. Zato sem si namerno vzela čas, da sem strnila vse vtise in okuse, ki sem jih doživljala včeraj, s tem da sem skušala odvzeti vsa prejšnja pričakovanja in pa primerjanje dveh mladih chefov, ki sta, vsak na popolnoma svoj način, prava umetnika – David Vračko, Mak in Marko Pavčnik, Pavus.

Bili smo štirje – klasična gurmanska zasedba in prepustili smo se kuharjevemu izboru. Menda je menu ravno sredi prenove, tako da smo bili deležni že kar precej jedi iz poletnega menuja, za hladno predjed pa smo poskusili še nekaj iz pomladnega – dimljenega jelena, obloženega s črnimi orehi, pokapnega z malinovo omako in potresenega z naribanimi gosjimi jetri. Paša za oči in bojda tudi za usta.

Vzeli smo namreč samo eno predjed iz pomladnega menuja, vsi ostali smo si privoščili novost – dimljenega zajca z zeliščnim sladoledom in jabolki. Tu bom iskrena – žal mi je bilo, da se tudi jaz nisem odločila za jelena. Morda bo potrebno tole predjed še malo dodelati – zeliščni sladoled je bil sicer odličen, a zajcu je nedvomno manjkalo dima in pa tanjšega reza.

 

Zato je bila pa toliko bolj dovršena rižota z dimljeno postrvjo, lisičkami in zelenjavo, posuta s črnim postrvjim kaviarjem. Mega! Če mi ne bi bilo nerodno in če ne bi čakali še na naslednje jedi, bi sigurno prosila za “repete”.

A sledile so še okusnejše jedi. Telečji priželjc na leči z zelenjavo in potočnimi rakci je bil fantastičen. Telečji priželjc je bil prava poezija okusov in njegova mehkoba znotraj ter hrustljavost zunaj sta bili popolni. Cenim, da si chef vzame čas, da nabavi prave sestavine – to je res ključno. Po priželjc se zapelje kar v Ljubljano in kupi slovenskega, ne italijanskega, kot bi ga sicer lahko. Pravi, da daje prednost lokalnim sestavinam. Bravo Marko! Ti si naš!

 

Sledila je še glavna jed, ki je bila top of the top degustacijskega menija – jagnječji file v naravni omaki z rožmarinom, skutni ravioli  in pečen vitlof. Meso je bilo nadvrhunsko in prvovrstno pečeno. Omaka z rožmarinom pa je bila daleč najboljša izbira in kombinacija k mesu.

 

Za poletno sladico je marko izbral borovnice, prekrite z lešnikovim biskvitom (brez moke – jupi, 3 x bravo) in malininim sorbetom, ki je kljub vsemu deloval bolj kot sladoled, s čimer pa ni nič narobe, saj se je prav lepo podal k lahkemu biskvitu.

Vse jedi, z izjemo dimljenega zajca, so bile okusne in za prste obliznit. Marko v jedeh ne pretirava z velikim številom sestavin, kar je vodilo Michelinovih restavracij. Morda lahko sprva delujejo preproste in nič kaj izvirne, a okus in kakovost sestavin sta tista, ki štejeta. In to Pavus sigurno ima. Naj tako tudi ostane!