Vanilijev sladoled3

Večerne pregrehe. Priznam. Grešim. A kot je rekel pokojni Montignac, se grešniku odpusti, ako greši s pravo, greha vredno slaščico. Tudi sama sebi ne bi odpustila, če bi se sladkala z napolitankami, pakiranimi v kilski embalaži in kupljenimi za dober Evro. Le kaj je lahko kvalitetnega v njih za takšen denar?

Ko sem pred nekaj leti slišala za to kombinacijo, je bilo rečeno vanlijev sladoled in bučno olje gre odlično skupaj. Jaz pa sem si mislila, da kadar bom jedla sladoled se bom sladkala, bučno olje pa se bo v večini primerov srečevalo le z zelenjavo v solati. Tam je bilo od nekdaj obvezno. No ja, dandanes spoznavam tudi užitke solatkanja z oljčnim oljem, a o tem kdaj drugič.

Pri sladoledu je tako kot pri vsaki drugi hrani: bolje manj dobrega kot veliko povprečnega. Zato se vam splača, da nabavite pravi vanilijev sladoled, iz Bourbon vanilije. Ta je res zakon. Kombinirate ga lahko na tisoč načinov in nikoli se ga ne boste naveličali. Pa tako poln okus ima.

Bučnice, jaz jih vedno kupim v DM-u, bio seveda, na teflonski ponvi brez dodajanja česarkoli popečem, toliko, da se začnejo napihovati oz. pokati. Postanejo tako slastno hrustljave.

Takoj, ko se napihnejo, še vroče potresem po sladoledu. Po vrhu pa dodam nekaj kapljic pravega, domačega bučnega olja. Pa ne tistega iz plastenke, ki je sicer čisto OK za solate, pač pa takšnega, ki se ga dozira na kapljice. Dobi se ga v decilitrskih stekleničkah, pa še to po raznih vezah iz Prekmurja. Ta je tako gost, da bi ga lahko skoraj z žlico zajemal in ne kapljal. To je to. Bomba okusov, ki je ne gre zamuditi.

Posebej si želim, da jo poskusite največji skeptiki in poročate o eksploziji užitkov.

Vanilijev sladoled1